Day one

Prvi dan po kratkem dopustu. Občutek tesnobe in zavedanje tega, da ne delam čisto nič t. i. osmišljenega. Telefon zavibrira in na njem sporočilo fanta. Vprašanje: Kako je v službi? In vedno moj eden in isti odgovor: Gre mi na bruhanje. In to je občutek, ki ga imam zadnje leto vsak dan – čisto vsak dan. Star sem blizu 40 let, lahko rečem, da sem v življenju nekaj dosegel. Vprašam se, ali je to mogoče kriza srednjih let? A ni malo prehitro, prezgodaj? Ali kdo od vas gleda oddajo Earth BBC: V divjini z Benom Foglom? Za tiste, ki oddaje ne poznate, en kratek in hiter povzetek. Ben srečuje ljudi širom sveta, ki so se odrekli vsakdanjemu 'normalnemu' življenju in se preselili v divjino, nekam popolnoma na samo. Nekateri živijo res kot popolni nomadi, medtem ko si drugi ustvarijo idilično življenje sredi divjine. Idilične hiške brez digitalnih vložkov. Velika večina posameznikov se zaradi preveč stresnega vsakdana v natrpanih mestih odloči za takšen način življenja. Drugi pa na takšen način rešujejo psihične stiske. In moram reči, da dokaj uspešno najdejo svoj notranji mir. No, to je zadeva, o kateri jaz vsakodnevno razmišljam. Predvsem, ali bi me takšen način življenja osrečil. Najbolj srečen sem v naravi, seveda pa s telefonom v roki. Ali je to dvoličnost? Rad se umaknem od vseh, rad imam dobro knjigo v roki, vendar pogosto s telefonom v roki. Če ne drugega, rad fotografiram s telefonom in tudi rad to delim z drugimi. Opažam pa, da sem zelo redko tudi jaz na fotografijah. To je zadeva, ki se je spremenila. Rad fotografiram naravo, ker je to prvinska lepota. In tudi rad delim te fotografije narave z drugimi, ker mislim, da jih osrečujejo iste zadeve kot mene. Seveda, če ni zavisti z druge strani. Še včeraj sem ležal na nudistični plaži sredi Jadranskega morja. Morje je bilo fantastično modro-zelene barve, podobno kot je naša Soča. Ali imate radi mivko? No, tukaj ni bilo mivke, bili so le drobni oranžno-rožnati kamenčki, vsake toliko pa posejana malo večja skala. Meni je to veliko bolj všeč kot mivka. Pri mivki je tako, da jo imaš vsepovsod. Na vseh neprimernih mestih. Mislim predvsem na čas med tuširanjem, ko jo najdeš tudi med ritnicami. Vendar je še vedno bolje mivka med ritnicami kot pa onesmišljen vsakdan. Težko tudi rečem, da mi materialno kaj manjka in sem zaradi tega nezadovoljen. Sam namreč nisem imel lahkega otroštva, čeprav se o tem ne pogovarjam z nikomer. To je ena takšna moja skrivnost. Dejansko sem imel težko otroštvo, ki me je močno zaznamovalo. In tega sem se začel zavedati šele pri štiridesetih. Ves čas vmes sem pa iskal izgovore, zakaj je dopustno, da se ljudje grdo obnašajo. Zakaj lahko to obnašanje normaliziram, naredim sprejemljivo in normalno. Do sebe sem pa strog in neodpustljiv. No, moj blog bo o stiskah, ki jih sam doživljam, medtem ko drugi mislijo, da mi nič ne manjka...