Sprehodi v naravi


Vsako popoldne peljem psa na sprehod. To je nekakšen ritual, meditacija, ki me sprošča. Spomladanski in jesenski dnevi so sicer najprimernejši za daljše sprehode, vendar je tudi poleti in pozimi lahko "luštno". Mislim, da vsak kužek potrebuje vsaj eno dolgo uro sprehoda v naravi. Ugotavljam, da to koristi tudi meni. Opažam, da so sprehodi postali veliko boljši, odkar sem pospravil telefon v žep. Pozno spomladi in poleti opažam, kako so listi na drevesih temno zeleni, polni klorofila. Pozno poleti in jeseni pa postaja gozd barvit, prava paša za oči. Vse to me pomirja. Seveda pomaga tudi kakšen kratek vzpon, utrip naraste, malo se zadihaš in zaradi fizične aktivnosti pozabiš na trenutne skrbi. Živim v Ljubljani, tako da imam Rožnik dobesedno čez cesto. Bralci, ki ste iz Ljubljane, zagotovo poznate Jesenkovo pot. Dokaj široka pot, ki poteka skozi gozd in prečka nekaj manjših mostov. Pot nosi ime po znanem botaniku in genetiku Franu Jesenku in je idealna za tiste, ki živijo v središču Ljubljane. Običajno začnem pot pri starem Belviju. Nekoč ponosen hotel, danes propadajoča zgradba, ki jo prerašča gozd. To je dokaz, da narava vedno najde pot. V zadnjem času so se na pročelju zgradbe pojavile stare slike, ki prikazujejo Belvi v najboljših letih. Čeprav se trudim živeti v sedanjosti, tukaj pomislim, kako je bilo lepše v preteklosti. Pot se nadaljuje skozi gozd, kjer lahko odmislim trenutne skrbi. Čeprav se občasno ravno takrat moji možgani še bolj "vklopijo" in podivjajo. Vendar imam občutek, da so moje misli bolj jasne in manj katastrofične. Na poti zelo pogosto srečam gozdne živali, med njimi prevladujejo veverice in srne. Divje živali so na neki način izgubile strah pred ljudmi, vendar ga je vsaj malo ostalo. Seveda si ne želim, da bi se me živali bale, vendar zdrava mera strahu ni odveč. Mislim, da je podobno tudi pri ljudeh. Zdrava mera strahu pred prihodnostjo nas ohranja pri življenju, tako da ne počnemo preveč tveganih stvari. Preveč strahu pa nam povzroča tesnobo. Meni žal še ni uspelo najti prave mere strahu, zato se pogosto nagibam k tesnobi. Tukaj si želim, da bi bil podoben vevericam in srnam pod Rožnikom. Imeti pravo mero strahu je moj trenutni cilj. Kakšne so vaše izkušnje s kognitivno vedenjsko terapijo? Ali vam je pomagala?




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Day one

Slika
Prvi dan po kratkem dopustu. Občutek tesnobe in zavedanje tega, da ne delam čisto nič t. i. osmišljenega. Telefon zavibrira in na njem sporočilo fanta. Vprašanje: Kako je v službi? In vedno moj eden in isti odgovor: Gre mi na bruhanje. In to je občutek, ki ga imam zadnje leto vsak dan – čisto vsak dan. Star sem blizu 40 let, lahko rečem, da sem v življenju nekaj dosegel. Vprašam se, ali je to mogoče kriza srednjih let? A ni malo prehitro, prezgodaj? Ali kdo od vas gleda oddajo Earth BBC: V divjini z Benom Foglom? Za tiste, ki oddaje ne poznate, en kratek in hiter povzetek. Ben srečuje ljudi širom sveta, ki so se odrekli vsakdanjemu 'normalnemu' življenju in se preselili v divjino, nekam popolnoma na samo. Nekateri živijo res kot popolni nomadi, medtem ko si drugi ustvarijo idilično življenje sredi divjine. Idilične hiške brez digitalnih vložkov. Velika večina posameznikov se zaradi preveč stresnega vsakdana v natrpanih mestih odloči za takšen način življenja. Drugi pa na takšen...
Preberite več
Slika
Ali je prav, da se včasih dolgočasim?  Il dolce far niente Trenutno imam službo, pri kateri se občasno pojavljajo obdobja, ko je manj dela. Za ljudi, kot sem jaz, pa to lahko predstavlja težavo, saj se takrat vklopijo možgani, ker imajo seveda preveč časa. Potem se začnejo ruminacije. Danes sem imel zanimiv pogovor s psihoterapevtko, ker sem ji omenil, da sem nesrečen v službi in da jo bom moral zamenjati. Podala mi je poučen komentar, da se včasih dolgočasiti ni nujno tako zelo slabo. Človek se mora naučiti živeti tudi sam s sabo in s svojimi mislimi ter izkoristiti obdobja dolgčasa. Bolj¸ ko razmišljam o tem, bolj se strinjam. Vprašanje je, kaj mi trenutno manjka? Pravzaprav nič. Seveda bi lahko izboljšal kakšno stvar, vendar lahko vedno izboljšamo nekaj. Dodatno se učim italijanščine in veliko berem, ker me to zamoti. Vendar, ali znam biti sam s seboj v tišini in s prazno glavo? Trenutno ne, vendar lahko to postane moj cilj. Ali moram res menjati službo, ker je premalo izziva? V...
Preberite več
Slika
Velike travme, male norosti? Kako te bullying definira... Drugače sem zdrav. Telesno že, a duševno pa niti ne, sem poškodovana roba. Sprašujem se, ali nas napake iz preteklosti definirajo?! Zagotovo lahko vplivajo na našo prihodnost. Ali sem preveč samokritičen do svojih napak? Običajno, kadar napake opazim pri drugih, si rečem: "Se zgodi!" Ko pa ocenjujem svoje napake, se kaznujem iz dneva v dan, premlevam in živim v strahu za svojo prihodnost. Tipičen primer tesnobnosti, nezmožnosti živeti v sedanjosti ter oziranja v preteklost in prihodnost. Rodil sem se kot tipičen fantek v manjšem slovenskem kraju. Vendar je ta fantek odraščal v disfunkcionalni družini, v kateri sta bila oče in mati nesrečno poročena. Vmes je bilo seveda tudi nekaj družinskega nasilja. Sam pri sebi sem iskal izgovore, zakaj je tako. Na primer: premlada sta se poročila, nista znala drugače, itd. Vse to je seveda res, vendar kaj je pa fantek kriv pri tem? Popolnoma nič. Ta fantek je potreboval 40 let, da j...
Preberite več