Velike travme, male norosti?
Kako te bullying definira...
Drugače sem zdrav. Telesno že, a duševno pa niti ne, sem poškodovana roba. Sprašujem se, ali nas napake iz preteklosti definirajo?! Zagotovo lahko vplivajo na našo prihodnost. Ali sem preveč samokritičen do svojih napak? Običajno, kadar napake opazim pri drugih, si rečem: "Se zgodi!" Ko pa ocenjujem svoje napake, se kaznujem iz dneva v dan, premlevam in živim v strahu za svojo prihodnost. Tipičen primer tesnobnosti, nezmožnosti živeti v sedanjosti ter oziranja v preteklost in prihodnost.
Rodil sem se kot tipičen fantek v manjšem slovenskem kraju. Vendar je ta fantek odraščal v disfunkcionalni družini, v kateri sta bila oče in mati nesrečno poročena. Vmes je bilo seveda tudi nekaj družinskega nasilja. Sam pri sebi sem iskal izgovore, zakaj je tako. Na primer: premlada sta se poročila, nista znala drugače, itd. Vse to je seveda res, vendar kaj je pa fantek kriv pri tem? Popolnoma nič. Ta fantek je potreboval 40 let, da je to dojel. Vprašanje pa je, ali je to dejansko dojel. Seveda sta se starša ločila, kar lahko rečem: "Hvala bogu." Vendar je potem nastopila druga kriza – ni bilo denarja. Večletna brezposelnost mame. To je bil čas, ko so se podjetja zapirala po tekočem traku. Čas takoj po osamosvojitvi Slovenije in izgubi južnih trgov. Ampak te travme bomo predelali drugič. Da pa še malo poslabšamo zadevo – fantek je bil in je gej. To se pa ni dobro obneslo v manjšem kraju. Seveda je bil fantek bolj nežen, ni se pretepal in rad se je družil z dekleti. Če zdaj razmišljam, je bilo to zelo logično. Dekleta so bolj nežna, zakaj bi se izpostavljal pretepom? Drugi so seveda opazili, da je fantek malo drugačen – jaz bi rekel, da ni klasičen fant. Potem pa se je začelo sistematično trpinčenje fantka s strani sošolcev in sošolk. In to je trajalo celo osnovno šolo. Strah pred šolo, strah pred zmerljivkami, strah pred tem, da bi doma izvedeli, kakšne besede uporabljajo zame. Potem bi tudi oni vedeli, da sem gej. A takrat sploh še nisem vedel, da sem gej. In seveda nezmožnost slovenskega izobraževalnega sistema, da bi takšne zadeve preprečil in zavaroval najšibkejše. Še vedno se sprašujem, če je to dejanska nezmožnost ali pa gre za pomanjkanje interesa s strani pedagoških delavcev. Če se spominjam za nazaj, bi rekel, da je zagotovo kombinacija obojega. Nekateri učitelji so prav uživali... No, vsaj dokaj priden sem bil v šoli, tako da sem lahko kasneje v življenju nekaj dosegel. Kaj bi pa šele dosegel, če bi imel vsaj deloma povprečno otroštvo?
Komentarji
Objavite komentar