Novo jutro...
Ste se že kdaj vprašali, zakaj se eno jutro zbudimo brezskrbni, drugo jutro pa s kamnom na prsih? Najbolj zanimivo je, da ko se zbujamo brezskrbni, si želimo akcije, vznemirjenja. Ko pa kamen obleži na prsih, si želimo miru. Lahko bi rekli, da nikoli nismo zadovoljni.
Zjutraj običajno doživljam najvišjo stopnjo tesnobe, kar je na neki način pričakovano. Zbudiš se, kortizol naraste in posledično tudi pritisk. Odpreš telefon, kar je seveda najslabše, kar lahko narediš takoj zjutraj. Vsi to vemo, vendar še vedno delamo iste napake. V zadnjem letu sem prebral kar nekaj psiholoških knjig, in to ne takšnih čirule-čarule, temveč pravih psiholoških knjig, ki so jih napisali psihologi in psihiatri. Dejansko imajo na naš način čustvovanja in delovanja zelo močan vpliv dogodki v naših prvih letih življenja. Jaz očitno doživljam tesnobni način navezanosti. Pogosto tudi imposter sindrom, tj. sindrom vsiljivca. Ves čas imam občutek, da si ne zaslužim življenja, ki ga imam. In ves čas doživljam občutek boja ali bega. Želim si pa samo mirnega življenja. V prejšnjih objavah sem že napisal, da smo v naši družini po ločitvi mame in očeta živeli v pomanjkanju. Mama se je takoj po ločitvi znašla v vlogi samohranilke, vloga, ki jo je preobremenila. Tragična situacija za žensko na začetku dvajsetih, in to brez šole. Rodila me je pri sedemnajstih in tako ni niti končala srednje šole. Delala je za tekočim trakom v industriji, ki je v času po osamosvojitvi propadla. Da se vrnem k zgodbi, ostala je sama z dvema majhnima šoloobveznima otrokoma in brez službe. Oče pa tudi ni plačeval preživnine. Spominjam se stresa v šoli, ko so me učitelji vsakič izpostavili, ker mama ni plačala položnice za malico, zavarovanje, šolski izlet... Fantka pri desetih letih so celo pozvali k ravnateljici zaradi dolgov njegove mame?! Kakšen šolski sistem je to? Kakšni učitelji so to? Mama občasno ni imela niti za osnovne potrebščine ... No, in seveda sem odrastel v osebo, ki jo je strah pomanjkanja. Osebo, ki si v glavi dela črne scenarije in pričakuje najslabše. V primeru, da je vse v redu, me je pa strah prihodnosti, tj. kako se bo vse sfižilo in bom ostal brez vsega. No, tako deluje slovenski izobraževalni sistem. Dolgo časa sem se trudil pozabiti preteklost, kar mi je celo na neki način uspevalo. Govoril sem si, da me preteklost ne bo definirala. Vendar žal ni tako. Kljub temu, da sem marsikaj in marsikomu odpustil veliko zadev in se jih tudi trudil pozabiti, ugotavljam, da ima preteklost še vedno premočan vpliv na moje delovanje v sedanjosti. To je stvar, s katero se trenutno ukvarjam. Ima kdo kakšen nasvet? Psihoterapija?
Komentarji
Objavite komentar