Day one

Obsesivno-kompulzivna motnja (OKM), bolj znana kot OCD

Kot otrok sem imel zelo ljubečo babico, ki ji je bilo pa zelo mar, kaj pravijo sosedje. In tako se začne zgodba. Spomnim se, da je ničkolikokrat preverila, ali so zaklenjena vrata. Potem sva se z dvigalom spustila iz enajstega nadstropja in šla iz stavbe. Vendar, ups, ponovno sva se vrnila, da sva preverila, ali so vrata zaklenjena, ali je plin zaprt itd. Tega se zelo dobro spomnim, predvsem zato, ker sem tudi jaz odrastel v podobno osebo.

Ne spomnim se točno, kdaj se je začelo, verjetno nekje na sredini osnovne šole, vem pa, kakšen je bil začetni ritual. Sam sicer ne izhajam iz zelo verne družine, vendar je babici in dedku veliko pomenilo, da sem opravil vsaj obhajilo. O veri razmišljam zelo realistično, vendar imam vseeno nekje v podzavesti občutek, da obstaja nekaj več. Prisoten je tudi stalen strah pred smrtjo – kaj pa, če je res vsega konec, ko zadnjič zapreš oči? No, da se vrnem k svojemu prvemu ritualu. Vedno me je bilo strah smrti in me je bilo strah, da bi umrle osebe, ki so mi zelo drage. Ta misel mi je povzročala neizmerno tesnobo. Tako sem uvedel prvi ritual, s katerim bi to preprečil. Preprečil kaj? Ja, smrt, seveda. Vsak večer pred spanjem sem ponovil tri molitve v točnem zaporedju. Na koncu sem naštel vse sebi drage osebe, ki bi jih želel zaščititi. Dodal sem tudi točno zaporedje neke mantre (mantra, ki jo še vedno obvladam). To je bil moj prvi ritual, ki se je obdržal vse do mojih tridesetih. Bog ne daj, da bi kdo prespal pri meni. Kako bom to potem izvedel? Seveda sem našel rešitev – vse se da v mislih. Na koncu sem dodal še tapkanje po lesu, najprej z roko. Kasneje pa sem uvedel tapkanje z nogami, ker se to manj opazi. To tapkanje z nogami me spremlja še danes... Čez leta sem uvedel še dodatne rituale in preverjanja, od večkratnega preverjanja zaklepanja vrat, preverjanja plina, do preverjanja elektrike. Spomnim se, da sem pogosto že odšel od doma in se ponovno vrnil, ker nisem vedel, ali sem zaklenil vrata, kljub temu da sem to že ničkolikokrat preveril. Pri večkratnem preverjanju seveda kdaj res kaj izpustiš – to je že statistična napoved. Takrat sem šele dobil zagotovilo, da moram to bolj pogosto in vztrajno početi. Te stvari so se zgodile predvsem takrat, ko sem se osredotočil na en ritual, ki je bil v tistem trenutku pomemben, drugega pa sem malo zanemaril. Postajal sem raztresen in sem tudi počel napake.

Kdaj sem prvič poiskal pomoč? Spomnim se, da je bilo to leta 2009. To je bilo leto, ko je umrl dedek. Verjetno sem spoznal, da tudi tapkanje ne more preprečiti smrti. Zdravnica je stanje diagnosticirala kot depresijo po dedkovi smrti in mi predpisala antidepresive. Zdravila so mi povzročala stranske učinke, ki so me zelo obremenili – jutranje tresenje, izguba želje po spolnosti itd. Samoiniciativno sem poiskal pomoč pri psihiatru; razlog je bil tudi, da sem potreboval potrdilo zdravnika za podaljšanje absolventskega staža. In potreboval sem ga upravičeno. Psihiater mi je takrat prvič diagnosticiral obsesivno-kompulzivno motnjo ter predpisal nova zdravila. Ponovno so se pojavili isti stranski učinki. Na tak način sem poskusil še nekajkrat, vendar neuspešno. Vrhunci bolezni so se vedno pojavili takrat, ko sem bil najbolj pod stresom. Seveda so bili vedno prisotni, vendar v obliki, ki je bila znosna, in obliki ritualov, ki sem jih zlahka prikril. Ni pa bilo lahko tako živeti in tudi zdaj ni lahko. Nadaljevanje sledi jutri...