Osredotočeni nase


Ali je kdo od vas razmišljal, če smo resnični ali pa smo samo konstrukt misli nekoga drugega? Bizarna misel, a ne? Ta osredotočenost samo nase in misel, da večina drugih razmišlja samo o nas. Da razmišljajo, kako bi nam škodili. In potem seveda misel, kako nam bo to uničilo prihodnost. Tiste najbolj temne misli oziroma, kot jim rečejo, katastrofaliziranje. Potem pa spraševanje, ali je to res samo katastrofaliziranje ali pa je to realna možnost. Možgani so sprogramirani tako, da predvidevajo najslabše možne izide in potem iščejo rešitve, kako bi se temu izognili. Pri večini ljudi je to normalen cikel – pomislijo na najslabši možni izid, potem pa ga odmislijo. Pri meni pa je to seveda vsakdanjik – pomislim na najslabši možni izid, vendar ga ne spravim iz glave. Celo poglobim in poslabšam zadevo. Najhuje je, da se zavedam, da so ti najslabši možni izidi absolutno mogoči, vendar je bistveno vprašanje, kako verjetni so. Nekje sem prebral, da se 85 % tistih katastrof, ki si jih zamislimo, potem nikoli ne zgodi. Od preostalih 15 %, ki se zgodijo, se jih pa večina sploh ne zgodi tako slabo, kot smo si jih zamislili. To je seveda zelo pomembna informacija, vendar ups, še vedno ostaja teh 15 %. Mogoče me tolaži misel, da teh 15 % ne bo tako zelo slabih, kot sem si jaz zamislil.

Pred dvema letoma sem imel eno takšno krajše obdobje, v katerem sem se sorazmerno dobro počutil. Še vedno so bile obsesije in še vedno so bile kompulzije, vendar po mojem mnenju obvladljive. Takrat sem potoval, kuhal, športal in bil dokaj srečen. Po tem verjetno hrepenim zdaj. Takrat sem sicer štel kalorije, vendar to ni nujno niti tako slabo. Saj veste, zdravo življenje.

Verjetno me je strah slabih stvari v prihodnosti, ker me je strah, da bi izgubil materialna sredstva. To pa zagotovo izhaja iz otroštva, ki je bilo v pomanjkanju materialnih dobrin. Ne bi rad bil tako, kot je moja mati zdaj – malo pred upokojitvijo in v najemniškem stanovanju. Brez lastnih sredstev in z minimalno pokojnino. To je životarjenje in to životarjenje je vsakdan za na tisoče upokojencev. Tega me je groza. S tem se pa obremenjujem zdaj, ko imam še 20 let do upokojitve. To je druga bizarna zadeva. Verjetno bi vse te zadeve rešil zadetek na lotu. Pa naj še rečejo, da denar ne pomaga. Ali pa to, da se ti preprosto j*** za vse.

Kaj bi me trenutno osrečilo? Imel bi en manjši lokal, kavico in sendviče v ponudbi, nekje na morju. Veste, morski zrak, vitamin sea, a ne? Sem pa tako realen, da vem, da bi tudi tam našel eno obsesijo in potem kompulzijo. Zaenkrat bo moje zdravilo psihoterapija...



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Day one

Slika
Prvi dan po kratkem dopustu. Občutek tesnobe in zavedanje tega, da ne delam čisto nič t. i. osmišljenega. Telefon zavibrira in na njem sporočilo fanta. Vprašanje: Kako je v službi? In vedno moj eden in isti odgovor: Gre mi na bruhanje. In to je občutek, ki ga imam zadnje leto vsak dan – čisto vsak dan. Star sem blizu 40 let, lahko rečem, da sem v življenju nekaj dosegel. Vprašam se, ali je to mogoče kriza srednjih let? A ni malo prehitro, prezgodaj? Ali kdo od vas gleda oddajo Earth BBC: V divjini z Benom Foglom? Za tiste, ki oddaje ne poznate, en kratek in hiter povzetek. Ben srečuje ljudi širom sveta, ki so se odrekli vsakdanjemu 'normalnemu' življenju in se preselili v divjino, nekam popolnoma na samo. Nekateri živijo res kot popolni nomadi, medtem ko si drugi ustvarijo idilično življenje sredi divjine. Idilične hiške brez digitalnih vložkov. Velika večina posameznikov se zaradi preveč stresnega vsakdana v natrpanih mestih odloči za takšen način življenja. Drugi pa na takšen...
Preberite več
Slika
Ali je prav, da se včasih dolgočasim?  Il dolce far niente Trenutno imam službo, pri kateri se občasno pojavljajo obdobja, ko je manj dela. Za ljudi, kot sem jaz, pa to lahko predstavlja težavo, saj se takrat vklopijo možgani, ker imajo seveda preveč časa. Potem se začnejo ruminacije. Danes sem imel zanimiv pogovor s psihoterapevtko, ker sem ji omenil, da sem nesrečen v službi in da jo bom moral zamenjati. Podala mi je poučen komentar, da se včasih dolgočasiti ni nujno tako zelo slabo. Človek se mora naučiti živeti tudi sam s sabo in s svojimi mislimi ter izkoristiti obdobja dolgčasa. Bolj¸ ko razmišljam o tem, bolj se strinjam. Vprašanje je, kaj mi trenutno manjka? Pravzaprav nič. Seveda bi lahko izboljšal kakšno stvar, vendar lahko vedno izboljšamo nekaj. Dodatno se učim italijanščine in veliko berem, ker me to zamoti. Vendar, ali znam biti sam s seboj v tišini in s prazno glavo? Trenutno ne, vendar lahko to postane moj cilj. Ali moram res menjati službo, ker je premalo izziva? V...
Preberite več
Slika
Velike travme, male norosti? Kako te bullying definira... Drugače sem zdrav. Telesno že, a duševno pa niti ne, sem poškodovana roba. Sprašujem se, ali nas napake iz preteklosti definirajo?! Zagotovo lahko vplivajo na našo prihodnost. Ali sem preveč samokritičen do svojih napak? Običajno, kadar napake opazim pri drugih, si rečem: "Se zgodi!" Ko pa ocenjujem svoje napake, se kaznujem iz dneva v dan, premlevam in živim v strahu za svojo prihodnost. Tipičen primer tesnobnosti, nezmožnosti živeti v sedanjosti ter oziranja v preteklost in prihodnost. Rodil sem se kot tipičen fantek v manjšem slovenskem kraju. Vendar je ta fantek odraščal v disfunkcionalni družini, v kateri sta bila oče in mati nesrečno poročena. Vmes je bilo seveda tudi nekaj družinskega nasilja. Sam pri sebi sem iskal izgovore, zakaj je tako. Na primer: premlada sta se poročila, nista znala drugače, itd. Vse to je seveda res, vendar kaj je pa fantek kriv pri tem? Popolnoma nič. Ta fantek je potreboval 40 let, da j...
Preberite več