Ups and downs...
Včeraj je bil eden slabših dni, tako da sem se komaj uprl kompulzijam. Vendar mi je na neki način uspelo, čeprav so te ruminacije konstantne. Včasih si rečem: "Groza, a ne moreš za nekaj sekund utihniti, se izklopiti?" Res preveč. Potem se malo sprijaznim in si rečem, da bo enkrat že bolje. Čeprav tega boljšega že kar nekaj časa ni... Najbolj zanimivo pa je, da nihče v moji okolici ne ve, kakšne miselne grozote doživljam. Verjetno si celo večina misli, kako čudovito in brezskrbno življenje imam. To so tegobe duševnih bolezni. Če si zlomiš nogo ali roko, to vsi opazijo. In že zaradi tega so potem malo bolj prizanesljivi do tebe. Če pa imaš duševno motnjo in tega res ne poveš nikomur, potem pa nihče ne ve, kaj preživljaš. In tudi nihče ni bolj prizanesljiv do tebe.
V zadnjem letu sem se zelo spremenil. Najbolj bistvena sprememba je, da se trudim biti prijazen do vseh. V glavi imam misel, da nihče zares ne ve, kaj preživlja druga oseba, in da je najmanj, kar lahko storim, to, da sem prijazen do vseh. Čeprav je včasih težko biti prijazen do ljudi, ki niso prijazni do tebe. Zelo se tudi ukvarjam z mislijo o egocentričnosti in alocentričnosti. Ljudje, ki so v mladosti doživljali podobne travme, kot sem jih jaz, imajo težnjo k temu, da razvijejo egocentričnost. To je seveda popolnoma logično – treba se je zaščititi. Eden izmed mojih ciljev je tudi, da razvijem alocentrični vidik življenja, da me zanimajo tudi drugi ljudje. Včasih je dovolj, da jih povprašam, kako so, kaj se dogaja z njimi. Potem jih pustim do besede in samo poslušam. Za vsako stvar tudi ni potrebno, da povem svoje mnenje. Trudim se tudi izkazati interes za njihove hobije in interese. Ta osredotočenost samo nase res ni recept za srečno življenje – potrebno se je osredotočiti tudi na druge.
Prakticiranje hvaležnosti. Letos sem prebral knjigo Dnevniki o hvaležnosti od pisateljice Janice Kaplan. Avtorica je eno leto prakticirala pisanje dnevnika hvaležnosti in s tem izboljšala lastno zadovoljstvo z življenjem ter zelo izboljšala odnos s partnerjem. Zadovoljstva seveda ni izboljšala z zgolj pisanjem dnevnika, temveč z zavedanjem, za kaj je lahko hvaležna. S tem je spreminjala tudi svoj odnos do drugih. Postala je manj tečna in bolj zadovoljna. Jaz sicer zelo neredno pišem dnevnik hvaležnosti, a ga pišem. Vendar delam na misli hvaležnosti – za kaj sem lahko hvaležen. Sam bom poskusil nadgraditi hvaležnost s tem, da bom opravil tudi kakšno prostovoljno delo. Je kdo od vas že delal prostovoljno v domu za upokojence? Se pogovoril s kakšnim upokojencem, mu prebral kakšno knjigo? Zanimajo me vaše izkušnje.
Komentarji
Objavite komentar