Živeti v mislih

Že od otroštva razmišljam, ali povprečen človek res tako zelo veliko razmišlja. Vem, da se povprečnemu človeku na dan utrne več sto misli, vendar se te misli pojavijo in nato odidejo. Pri meni pa te misli ostanejo, se cementirajo in zapolnjujejo moj celotni dan. Iste katastrofične misli, ves čas in povsod. To pa seveda ni normalno, t. i. povprečno stanje.

Ugotavljam tudi, da zaradi teh misli postajam nevaren sam sebi. Seveda ne samomorilsko nevaren, vendar sem nepazljiv na kolesu, v avtu ter delam napake, ki jih sicer ne bi. Zdaj, ko se spominjam svoje mladosti, ugotavljam, da je tako že od nekdaj. Včasih sem to pripisoval raztresenosti, zdaj vem, da ima to stanje ime, in to je OKM (obsesivno-kompulzivna motnja). Prevelika osredotočenost na eno zadevo in zanemarjanje ostalih, prav tako pomembnih zadev.

V preteklosti sem mislil, da če ne bom takšen, kot sem – tj. osredotočen na določene zadeve – potem ne bom jaz. Kaj pa, če sem to jaz, brez osredotočenosti na te obsesije? Verjetno res. Kako drugače bi se razvilo moje življenje. Seveda zdaj ni čas za obžalovanje, ker potem bom spet živel v preteklosti. Zdaj je čas, da se naučim živeti z boleznijo, da iz vse te tragedije potegnem določena spoznanja in jih vgradim v svoje življenje. Zagotovo je tudi ta bolezen prinesla določena spoznanja, ki so koristna za polno življenje. Zavedam se, da ne vem, kaj doživljajo drugi ljudje, in da so lahko v stiski. Zato me nič ne stane, če sem prijazen z vsemi. Stanje, v katerem sem bil zaradi bolezni, me je prisililo, da sem se izobrazil o psihiatričnih motnjah. Postal sem mala enciklopedija. Poznam pojme, kot so nevroplastičnost, DNS (default network system), spreminjanje vzorcev, tesnobni način navezanosti ... Na kratko, poglobil sem se vase. In tudi vem, od kod izhajajo vsi ti moji negativni vzorci. Seveda se jim še vedno težko uprem, vendar delam na tem. In začel sem pisati, kar me zelo sprošča. Vse te misli zdaj zapišem...



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Day one

Slika
Prvi dan po kratkem dopustu. Občutek tesnobe in zavedanje tega, da ne delam čisto nič t. i. osmišljenega. Telefon zavibrira in na njem sporočilo fanta. Vprašanje: Kako je v službi? In vedno moj eden in isti odgovor: Gre mi na bruhanje. In to je občutek, ki ga imam zadnje leto vsak dan – čisto vsak dan. Star sem blizu 40 let, lahko rečem, da sem v življenju nekaj dosegel. Vprašam se, ali je to mogoče kriza srednjih let? A ni malo prehitro, prezgodaj? Ali kdo od vas gleda oddajo Earth BBC: V divjini z Benom Foglom? Za tiste, ki oddaje ne poznate, en kratek in hiter povzetek. Ben srečuje ljudi širom sveta, ki so se odrekli vsakdanjemu 'normalnemu' življenju in se preselili v divjino, nekam popolnoma na samo. Nekateri živijo res kot popolni nomadi, medtem ko si drugi ustvarijo idilično življenje sredi divjine. Idilične hiške brez digitalnih vložkov. Velika večina posameznikov se zaradi preveč stresnega vsakdana v natrpanih mestih odloči za takšen način življenja. Drugi pa na takšen...
Preberite več
Slika
Ali je prav, da se včasih dolgočasim?  Il dolce far niente Trenutno imam službo, pri kateri se občasno pojavljajo obdobja, ko je manj dela. Za ljudi, kot sem jaz, pa to lahko predstavlja težavo, saj se takrat vklopijo možgani, ker imajo seveda preveč časa. Potem se začnejo ruminacije. Danes sem imel zanimiv pogovor s psihoterapevtko, ker sem ji omenil, da sem nesrečen v službi in da jo bom moral zamenjati. Podala mi je poučen komentar, da se včasih dolgočasiti ni nujno tako zelo slabo. Človek se mora naučiti živeti tudi sam s sabo in s svojimi mislimi ter izkoristiti obdobja dolgčasa. Bolj¸ ko razmišljam o tem, bolj se strinjam. Vprašanje je, kaj mi trenutno manjka? Pravzaprav nič. Seveda bi lahko izboljšal kakšno stvar, vendar lahko vedno izboljšamo nekaj. Dodatno se učim italijanščine in veliko berem, ker me to zamoti. Vendar, ali znam biti sam s seboj v tišini in s prazno glavo? Trenutno ne, vendar lahko to postane moj cilj. Ali moram res menjati službo, ker je premalo izziva? V...
Preberite več
Slika
Velike travme, male norosti? Kako te bullying definira... Drugače sem zdrav. Telesno že, a duševno pa niti ne, sem poškodovana roba. Sprašujem se, ali nas napake iz preteklosti definirajo?! Zagotovo lahko vplivajo na našo prihodnost. Ali sem preveč samokritičen do svojih napak? Običajno, kadar napake opazim pri drugih, si rečem: "Se zgodi!" Ko pa ocenjujem svoje napake, se kaznujem iz dneva v dan, premlevam in živim v strahu za svojo prihodnost. Tipičen primer tesnobnosti, nezmožnosti živeti v sedanjosti ter oziranja v preteklost in prihodnost. Rodil sem se kot tipičen fantek v manjšem slovenskem kraju. Vendar je ta fantek odraščal v disfunkcionalni družini, v kateri sta bila oče in mati nesrečno poročena. Vmes je bilo seveda tudi nekaj družinskega nasilja. Sam pri sebi sem iskal izgovore, zakaj je tako. Na primer: premlada sta se poročila, nista znala drugače, itd. Vse to je seveda res, vendar kaj je pa fantek kriv pri tem? Popolnoma nič. Ta fantek je potreboval 40 let, da j...
Preberite več