Po dopustu

Na dopustu je bilo vsega manj: manj tesnobe, manj žalosti, manj katastrofiziranja. Bilo pa je več dobre volje, več sreče in več optimizma. In to je tisto, kar potrebujem. Ali dopust ali pa srečo, najbolje pa kar oboje skupaj. Ležanje na plaži, toplo sonce in v ozadju zvok valov, če pa temu dodamo še dobro knjigo, je vse skupaj recept za srečno življenje. Ali sem preveč zahteven? Mislim, da ne.

Ali je kdo od vas že prebral kakšno knjigo o IKIGAI? To je zelo smiseln japonski koncept, ki pravi, da moraš delati tisto, kar imaš rad in ti predstavlja strast; tisto, kar svet potrebuje in je tvoj cilj; tisto, v čemer si dober; in če imaš srečo, si za to še plačan. Kaj si lahko želiš več?

Rad imam naravo, a delam v pisarni. Mislim, da opravljam delo, ki ga svet ne potrebuje in tudi ni moj cilj. Sem pa plačan za to. Očitno ne izpolnjujem koncepta IKIGAI. Morda je rešitev menjava službe, vendar pravijo, da je ravno menjava službe eden največjih stresorjev. Tega pa zagotovo ne potrebujem zdaj. Poleg tega je težko najti službo v naravi, ki je še dobro plačana.

Če ima kdo kakšno idejo, se priporočam.


Post-vacation

On vacation, everything felt less intense: less anxiety, less sadness, less catastrophizing. But there was more good mood, more happiness, and more optimism. And that is exactly what I need. Either a vacation or happiness, but ideally both together. Lying on the beach, the warm sun, and the sound of waves in the background—if you add a good book to that, it’s a perfect recipe for a happy life. Am I asking for too much? I don’t think so.

Has anyone ever read a book about IKIGAI? It’s a very meaningful Japanese concept that says you should do what you love and what gives you passion, what the world needs and is your purpose, what you are good at, and if you're lucky, you get paid for it as well. What more could you ask for?

I love nature, but I work in an office. I think I’m doing something the world doesn’t need and that isn’t my purpose. But I’m paid for it. It seems I’m not fulfilling the concept of IKIGAI. Maybe the solution is to change jobs, but they say that switching jobs is one of the biggest stressors. That’s something I certainly don’t need right now. Plus, it’s hard to find a job in nature that’s also well-paid.

If anyone has any ideas, I’m open to suggestions.



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Day one

Slika
Prvi dan po kratkem dopustu. Občutek tesnobe in zavedanje tega, da ne delam čisto nič t. i. osmišljenega. Telefon zavibrira in na njem sporočilo fanta. Vprašanje: Kako je v službi? In vedno moj eden in isti odgovor: Gre mi na bruhanje. In to je občutek, ki ga imam zadnje leto vsak dan – čisto vsak dan. Star sem blizu 40 let, lahko rečem, da sem v življenju nekaj dosegel. Vprašam se, ali je to mogoče kriza srednjih let? A ni malo prehitro, prezgodaj? Ali kdo od vas gleda oddajo Earth BBC: V divjini z Benom Foglom? Za tiste, ki oddaje ne poznate, en kratek in hiter povzetek. Ben srečuje ljudi širom sveta, ki so se odrekli vsakdanjemu 'normalnemu' življenju in se preselili v divjino, nekam popolnoma na samo. Nekateri živijo res kot popolni nomadi, medtem ko si drugi ustvarijo idilično življenje sredi divjine. Idilične hiške brez digitalnih vložkov. Velika večina posameznikov se zaradi preveč stresnega vsakdana v natrpanih mestih odloči za takšen način življenja. Drugi pa na takšen...
Preberite več
Slika
Ali je prav, da se včasih dolgočasim?  Il dolce far niente Trenutno imam službo, pri kateri se občasno pojavljajo obdobja, ko je manj dela. Za ljudi, kot sem jaz, pa to lahko predstavlja težavo, saj se takrat vklopijo možgani, ker imajo seveda preveč časa. Potem se začnejo ruminacije. Danes sem imel zanimiv pogovor s psihoterapevtko, ker sem ji omenil, da sem nesrečen v službi in da jo bom moral zamenjati. Podala mi je poučen komentar, da se včasih dolgočasiti ni nujno tako zelo slabo. Človek se mora naučiti živeti tudi sam s sabo in s svojimi mislimi ter izkoristiti obdobja dolgčasa. Bolj¸ ko razmišljam o tem, bolj se strinjam. Vprašanje je, kaj mi trenutno manjka? Pravzaprav nič. Seveda bi lahko izboljšal kakšno stvar, vendar lahko vedno izboljšamo nekaj. Dodatno se učim italijanščine in veliko berem, ker me to zamoti. Vendar, ali znam biti sam s seboj v tišini in s prazno glavo? Trenutno ne, vendar lahko to postane moj cilj. Ali moram res menjati službo, ker je premalo izziva? V...
Preberite več
Slika
Velike travme, male norosti? Kako te bullying definira... Drugače sem zdrav. Telesno že, a duševno pa niti ne, sem poškodovana roba. Sprašujem se, ali nas napake iz preteklosti definirajo?! Zagotovo lahko vplivajo na našo prihodnost. Ali sem preveč samokritičen do svojih napak? Običajno, kadar napake opazim pri drugih, si rečem: "Se zgodi!" Ko pa ocenjujem svoje napake, se kaznujem iz dneva v dan, premlevam in živim v strahu za svojo prihodnost. Tipičen primer tesnobnosti, nezmožnosti živeti v sedanjosti ter oziranja v preteklost in prihodnost. Rodil sem se kot tipičen fantek v manjšem slovenskem kraju. Vendar je ta fantek odraščal v disfunkcionalni družini, v kateri sta bila oče in mati nesrečno poročena. Vmes je bilo seveda tudi nekaj družinskega nasilja. Sam pri sebi sem iskal izgovore, zakaj je tako. Na primer: premlada sta se poročila, nista znala drugače, itd. Vse to je seveda res, vendar kaj je pa fantek kriv pri tem? Popolnoma nič. Ta fantek je potreboval 40 let, da j...
Preberite več