Male norosti....

Žurerski vikend Odkar imam resnejše težave s tesnobo, se pogosto izogibam druženju. Tako prijateljski kavici kot tudi bolj intenzivnim druženjem, npr. žuriranju. In če sem se že odločil, da bom spremenil vzorce obnašanja, to pomeni, da je treba včasih tudi žurirati. In to sem počel to soboto. Ena izmed slabosti žuriranja pa je tudi, da to seveda vključuje določeno mero alkohola. Za alkohol pa vemo, da na splošno škoduje psihičnemu zdravju. Sam sicer opažam, da mi je to intenzivno druženje, kljub začetnemu odporu, koristilo. Pogovarjal sem se tako s prijatelji kot tudi z osebami, ki sem jih prvič spoznal na zabavi. Socializacija zagotovo pomaga pri izboljšanju psihičnega stanja! Nadalje smo noč preživeli in preplesali v klubu, kar prav tako pomaga pri izboljšanju psihičnega stanja zaradi fizične aktivnosti. Na poti domov pa obvezno mastna hrana, t. i. kebab, kar pomaga pri izboljšanju poalkoholnega stanja. Tudi dokazano pomaga. Naslednji dan se sicer zbudiš dehidriran in z glavobolom, k...

Mali in veliki jaz Ko sem med opravljanjem male potrebe na stranišču spet zašel v svoje misli, sem pomislil, da verjetno res nisem središče pozornosti drugih ljudi. Ko na hodniku srečaš sodelavko, jo opaziš, pogledaš in večinoma odmislíš. Včasih si rečeš, da je danes res lepo oblečena, ali da ima morda novo frizuro. To pa je tudi vse. Ne razmišljaš o tem, ali je z njo vse v redu, ali ima kakšne težave, ali je srečna. Prav tako ne iščeš napak na njej. Zakaj me potem tako zelo skrbi, da bi mi drugi hoteli škodovati? Ali res iščejo moje napake in le čakajo na trenutek, ko bi jih lahko izkoristili v svoj prid? Verjetno se najdejo kakšni kreteni, ki to občasno naredijo, večinoma pa upam, da ne. Če ocenjujem po sebi, ta misel ni na seznamu stvari, ki jih je treba opraviti. Je pa tudi res, da dokler pustiš mene na miru, pustim tudi jaz tebe na miru. Kot je rekla moja psihoterapevtka: "Nisi več mali, nemočni Niko, ki se ne more upreti. Si odrasla oseba, odrasel Niko, ki se lahko postavi z...

Travme preteklosti, jaz prihodnosti? Ali nas travme iz preteklosti res tako močno definirajo v sedanjosti? Ta misel se mi neprestano plete po glavi. Ali je imelo to, da sem imel težko otroštvo in da sem bil neprestano ustrahovan v osnovni šoli, tako močan vpliv na moj razvoj? Ponovno ugotavljam, da večina ljudi, ki jih poznam, meni, da mi nič ne manjka, da sem jo dobro odnesel, bi rekli. Če tega ne kažem na zunaj, še ne pomeni, da mi nič ne manjka. Vsi se spomnimo znanega igralca in komika Robina Williamsa. Kdo bi mislil, da se bori z depresijo in kdo bi mislil, da bo storil samomor? Točno tako, nihče od nas ne ve, kakšne travme in notranje boje doživljajo naši soljudje. Moje otroštvo definira moj sedanji odziv na stresne dogodke, definira moj strah pred smrtjo, moj strah pred škodoželjnostjo ljudi in definira moj vsakdan. Ker sem v otroštvu živel v pomanjkanju in nestanovitnosti, me zdaj straši misel, da bi ponovno doživel to temeljno pomanjkanje. Vse povežem s tem strahom, ki me hrom...

Ali prostovoljstvo res pomaga? Občasno imam občutek, da se mora ves svet vrteti okoli mene. V bistvu sem ves čas v središču svoje pozornosti. Glede na pogovor z mojo psihoterapevtko je to normalno stanje pri ljudeh, ki so preživeli težko otroštvo. Ne gre za to, da bi ves čas postavljal sebe pred druge, temveč za strah pred tem, da bi se mi zgodilo kaj slabega. Potem pa se začne prerokovanje prihodnosti, katastrofiziranje, tunelski vid. Naj se še tako trudim, je prihodnost neznana in nanjo težko vplivam. Lahko se sicer trudim izogibati slabim stvarem, vendar to ni zagotovilo, da se ne bodo zgodile. Na nek način je treba sprejeti negotovost prihodnosti. Kadar se preveč postavljaš v središče svoje pozornosti, je lahko rešitev tega stanja to, da začneš delati prostovoljno oziroma pomagaš drugim – ljudem ali živalim. Sam sem ugotovil, da pomoč drugim pomaga tudi meni. Za nekaj trenutkov ne postavim sebe v središče svoje pozornosti, temveč nekoga drugega. To ne pomeni, da pomagam drugim zgol...

Po dopustu Na dopustu je bilo vsega manj: manj tesnobe, manj žalosti, manj katastrofiziranja. Bilo pa je več dobre volje, več sreče in več optimizma. In to je tisto, kar potrebujem. Ali dopust ali pa srečo, najbolje pa kar oboje skupaj. Ležanje na plaži, toplo sonce in v ozadju zvok valov, če pa temu dodamo še dobro knjigo, je vse skupaj recept za srečno življenje. Ali sem preveč zahteven? Mislim, da ne. Ali je kdo od vas že prebral kakšno knjigo o IKIGAI? To je zelo smiseln japonski koncept, ki pravi, da moraš delati tisto, kar imaš rad in ti predstavlja strast; tisto, kar svet potrebuje in je tvoj cilj; tisto, v čemer si dober; in če imaš srečo, si za to še plačan. Kaj si lahko želiš več? Rad imam naravo, a delam v pisarni. Mislim, da opravljam delo, ki ga svet ne potrebuje in tudi ni moj cilj. Sem pa plačan za to. Očitno ne izpolnjujem koncepta IKIGAI. Morda je rešitev menjava službe, vendar pravijo, da je ravno menjava službe eden največjih stresorjev. Tega pa zagotovo ne potrebuje...

Nepredvidljivost prihodnosti Ukvarjam se z idejo smrti, s tistim vprašanjem ali potem, ko zadnjič zapreš oči, sledi le še tema in praznina ali pa se prebudiš v novo življenje. Ali se prebudiš v nebesa, mogoče v novo telo ali pa ostaneš nekje vmes. Če smrt pomeni prenehanje vsega, praznino, me je strah. Če pa se teoretično prebudimo v novo življenje, v novo telo ali ostanemo nekje vmes, me je manj strah. Strah me je prenehanja obstoja v kakršnikoli obliki. Ta strah ni samo moj; to je občutek, za katerega menim, da je splošno razširjen. Ampak zakaj me je strah? Mogoče zato, ker ne bom pustil ničesar za seboj, ker bom pozabljen? Kako že pravijo, da se te četrta generacija za tabo sploh ne bo več spomnila. Kaj se zgodi z grobovi, ki so zapuščeni? Prekopana zemlja? Ali pa iz mene govori ego, tista nuja, da nisem nepomemben, da moja dela niso nepomembna in da bom ostal v spominu. A konec se lahko zgodi kadarkoli – zdajle bi lahko potres zatresel zemljo in me pokoplje beton. Še bolj nevarna j...