Male norosti....

Ali je prav, da se včasih dolgočasim?  Il dolce far niente Trenutno imam službo, pri kateri se občasno pojavljajo obdobja, ko je manj dela. Za ljudi, kot sem jaz, pa to lahko predstavlja težavo, saj se takrat vklopijo možgani, ker imajo seveda preveč časa. Potem se začnejo ruminacije. Danes sem imel zanimiv pogovor s psihoterapevtko, ker sem ji omenil, da sem nesrečen v službi in da jo bom moral zamenjati. Podala mi je poučen komentar, da se včasih dolgočasiti ni nujno tako zelo slabo. Človek se mora naučiti živeti tudi sam s sabo in s svojimi mislimi ter izkoristiti obdobja dolgčasa. Bolj¸ ko razmišljam o tem, bolj se strinjam. Vprašanje je, kaj mi trenutno manjka? Pravzaprav nič. Seveda bi lahko izboljšal kakšno stvar, vendar lahko vedno izboljšamo nekaj. Dodatno se učim italijanščine in veliko berem, ker me to zamoti. Vendar, ali znam biti sam s seboj v tišini in s prazno glavo? Trenutno ne, vendar lahko to postane moj cilj. Ali moram res menjati službo, ker je premalo izziva? V...

Živeti v mislih Že od otroštva razmišljam, ali povprečen človek res tako zelo veliko razmišlja. Vem, da se povprečnemu človeku na dan utrne več sto misli, vendar se te misli pojavijo in nato odidejo. Pri meni pa te misli ostanejo, se cementirajo in zapolnjujejo moj celotni dan. Iste katastrofične misli, ves čas in povsod. To pa seveda ni normalno, t. i. povprečno stanje. Ugotavljam tudi, da zaradi teh misli postajam nevaren sam sebi. Seveda ne samomorilsko nevaren, vendar sem nepazljiv na kolesu, v avtu ter delam napake, ki jih sicer ne bi. Zdaj, ko se spominjam svoje mladosti, ugotavljam, da je tako že od nekdaj. Včasih sem to pripisoval raztresenosti, zdaj vem, da ima to stanje ime, in to je OKM (obsesivno-kompulzivna motnja). Prevelika osredotočenost na eno zadevo in zanemarjanje ostalih, prav tako pomembnih zadev. V preteklosti sem mislil, da če ne bom takšen, kot sem – tj. osredotočen na določene zadeve – potem ne bom jaz. Kaj pa, če sem to jaz, brez osredotočenosti na te obsesije...

Osredotočeni nase Ali je kdo od vas razmišljal, če smo resnični ali pa smo samo konstrukt misli nekoga drugega? Bizarna misel, a ne? Ta osredotočenost samo nase in misel, da večina drugih razmišlja samo o nas. Da razmišljajo, kako bi nam škodili. In potem seveda misel, kako nam bo to uničilo prihodnost. Tiste najbolj temne misli oziroma, kot jim rečejo, katastrofaliziranje. Potem pa spraševanje, ali je to res samo katastrofaliziranje ali pa je to realna možnost. Možgani so sprogramirani tako, da predvidevajo najslabše možne izide in potem iščejo rešitve, kako bi se temu izognili. Pri večini ljudi je to normalen cikel – pomislijo na najslabši možni izid, potem pa ga odmislijo. Pri meni pa je to seveda vsakdanjik – pomislim na najslabši možni izid, vendar ga ne spravim iz glave. Celo poglobim in poslabšam zadevo. Najhuje je, da se zavedam, da so ti najslabši možni izidi absolutno mogoči, vendar je bistveno vprašanje, kako verjetni so. Nekje sem prebral, da se 85 % tistih katastrof, ki si...

Ups and downs... Včeraj je bil eden slabših dni, tako da sem se komaj uprl kompulzijam. Vendar mi je na neki način uspelo, čeprav so te ruminacije konstantne. Včasih si rečem: "Groza, a ne moreš za nekaj sekund utihniti, se izklopiti?" Res preveč. Potem se malo sprijaznim in si rečem, da bo enkrat že bolje. Čeprav tega boljšega že kar nekaj časa ni... Najbolj zanimivo pa je, da nihče v moji okolici ne ve, kakšne miselne grozote doživljam. Verjetno si celo večina misli, kako čudovito in brezskrbno življenje imam. To so tegobe duševnih bolezni. Če si zlomiš nogo ali roko, to vsi opazijo. In že zaradi tega so potem malo bolj prizanesljivi do tebe. Če pa imaš duševno motnjo in tega res ne poveš nikomur, potem pa nihče ne ve, kaj preživljaš. In tudi nihče ni bolj prizanesljiv do tebe. V zadnjem letu sem se zelo spremenil. Najbolj bistvena sprememba je, da se trudim biti prijazen do vseh. V glavi imam misel, da nihče zares ne ve, kaj preživlja druga oseba, in da je najmanj, kar lah...

Spopadanje s ponedeljkovo tesnobo: Naravna zdravila in prehranska dopolnila za dodatno pomoč pri OCD Ponedeljki mi vedno predstavljajo težavo. Že samo zbujanje zjutraj je bolj tesnobno, veš tisti občutek kamna na prsih. Zelo neprijetno. Zdaj poskušam s tehniko odštevanja. Takoj ko se mi pojavijo obsesivne misli, ruminacije in neizmerna želja po preverjanju zadev, začnem odštevati, npr. 300 minus 7 = 293, in tako naprej. S tem vsaj za trenutek prekinem ruminacije ter posledično tudi strah in tesnobnost. Ker sem sam dokaj znanstvenik po duši, sem poskusil raziskati, katera t. i. naravna zdravila bi mi lahko tudi pomagala. Verjetno ste že slišali za šentjanževko. Ta zdravilna rastlina naj bi pomagala pri milejših oblikah tesnobe in depresije, vendar je splošno znano, da so pri OCD tako kot tudi pri antidepresivih običajno potrebne višje koncentracije šentjanževke. Že pred leti sem poskusil s šentjanževko, vendar brez večjih uspehov. V znanstveni literaturi sem zasledil, da dosegajo manjše...

Prvi obisk pri psihoterapevtu Zadnje leto je bilo neizmerno težko. Pojavile so se obsesije z mislijo, da sem vse v življenju naredil narobe, in kot ritual oziroma kompulzija se je pojavila nuja po preverjanju teh napak – natančnejše iskanje napak. Vendar vsi v življenju delamo napake. In še eno pomembno spoznanje: če boš iskal napake, jih boš tudi našel. Seveda sem jih našel tudi jaz, kar je nato povzročilo strah pred prihodnostjo. Strah pred tem, kako sem si z nesposobnostjo uničil prihodnost. Najbolj zanimivo pa je, da je trenutno vse v redu. Boj in beg je stanje, ki se ga v zadnjem letu nikakor ne morem znebiti. Pred mesecem sem ugotovil, da tako ne gre več naprej. Poiskal sem pomoč psihiatra in, kot bom opisal v nadaljevanju, tudi psihoterapevta. Zdravila prenašam zelo slabo, upanje pa mi predstavlja kognitivno-vedenjska terapija. Da se vrnem k današnjemu prvemu obisku. Psihoterapevtka je prijetna strokovnjakinja, s katero se mi zdi, da sva se takoj ujela. Začela sva s simptomatiko...

Obsesivno-kompulzivna motnja (OKM), bolj znana kot OCD Kot otrok sem imel zelo ljubečo babico, ki ji je bilo pa zelo mar, kaj pravijo sosedje. In tako se začne zgodba. Spomnim se, da je ničkolikokrat preverila, ali so zaklenjena vrata. Potem sva se z dvigalom spustila iz enajstega nadstropja in šla iz stavbe. Vendar, ups, ponovno sva se vrnila, da sva preverila, ali so vrata zaklenjena, ali je plin zaprt itd. Tega se zelo dobro spomnim, predvsem zato, ker sem tudi jaz odrastel v podobno osebo. Ne spomnim se točno, kdaj se je začelo, verjetno nekje na sredini osnovne šole, vem pa, kakšen je bil začetni ritual. Sam sicer ne izhajam iz zelo verne družine, vendar je babici in dedku veliko pomenilo, da sem opravil vsaj obhajilo. O veri razmišljam zelo realistično, vendar imam vseeno nekje v podzavesti občutek, da obstaja nekaj več. Prisoten je tudi stalen strah pred smrtjo – kaj pa, če je res vsega konec, ko zadnjič zapreš oči? No, da se vrnem k svojemu prvemu ritualu. Vedno me je bilo stra...

Sprehodi v naravi Vsako popoldne peljem psa na sprehod. To je nekakšen ritual, meditacija, ki me sprošča. Spomladanski in jesenski dnevi so sicer najprimernejši za daljše sprehode, vendar je tudi poleti in pozimi lahko "luštno". Mislim, da vsak kužek potrebuje vsaj eno dolgo uro sprehoda v naravi. Ugotavljam, da to koristi tudi meni. Opažam, da so sprehodi postali veliko boljši, odkar sem pospravil telefon v žep. Pozno spomladi in poleti opažam, kako so listi na drevesih temno zeleni, polni klorofila. Pozno poleti in jeseni pa postaja gozd barvit, prava paša za oči. Vse to me pomirja. Seveda pomaga tudi kakšen kratek vzpon, utrip naraste, malo se zadihaš in zaradi fizične aktivnosti pozabiš na trenutne skrbi. Živim v Ljubljani, tako da imam Rožnik dobesedno čez cesto. Bralci, ki ste iz Ljubljane, zagotovo poznate Jesenkovo pot. Dokaj široka pot, ki poteka skozi gozd in prečka nekaj manjših mostov. Pot nosi ime po znanem botaniku in genetiku Franu Jesenku in je idealna za tist...

 Novo jutro... Ste se že kdaj vprašali, zakaj se eno jutro zbudimo brezskrbni, drugo jutro pa s kamnom na prsih? Najbolj zanimivo je, da ko se zbujamo brezskrbni, si želimo akcije, vznemirjenja. Ko pa kamen obleži na prsih, si želimo miru. Lahko bi rekli, da nikoli nismo zadovoljni. Zjutraj običajno doživljam najvišjo stopnjo tesnobe, kar je na neki način pričakovano. Zbudiš se, kortizol naraste in posledično tudi pritisk. Odpreš telefon, kar je seveda najslabše, kar lahko narediš takoj zjutraj. Vsi to vemo, vendar še vedno delamo iste napake. V zadnjem letu sem prebral kar nekaj psiholoških knjig, in to ne takšnih čirule-čarule, temveč pravih psiholoških knjig, ki so jih napisali psihologi in psihiatri. Dejansko imajo na naš način čustvovanja in delovanja zelo močan vpliv dogodki v naših prvih letih življenja. Jaz očitno doživljam tesnobni način navezanosti. Pogosto tudi imposter sindrom, tj. sindrom vsiljivca. Ves čas imam občutek, da si ne zaslužim življenja, ki ga imam. In ves ...

Velike travme, male norosti? Kako te bullying definira... Drugače sem zdrav. Telesno že, a duševno pa niti ne, sem poškodovana roba. Sprašujem se, ali nas napake iz preteklosti definirajo?! Zagotovo lahko vplivajo na našo prihodnost. Ali sem preveč samokritičen do svojih napak? Običajno, kadar napake opazim pri drugih, si rečem: "Se zgodi!" Ko pa ocenjujem svoje napake, se kaznujem iz dneva v dan, premlevam in živim v strahu za svojo prihodnost. Tipičen primer tesnobnosti, nezmožnosti živeti v sedanjosti ter oziranja v preteklost in prihodnost. Rodil sem se kot tipičen fantek v manjšem slovenskem kraju. Vendar je ta fantek odraščal v disfunkcionalni družini, v kateri sta bila oče in mati nesrečno poročena. Vmes je bilo seveda tudi nekaj družinskega nasilja. Sam pri sebi sem iskal izgovore, zakaj je tako. Na primer: premlada sta se poročila, nista znala drugače, itd. Vse to je seveda res, vendar kaj je pa fantek kriv pri tem? Popolnoma nič. Ta fantek je potreboval 40 let, da j...

Prvi dan po kratkem dopustu. Občutek tesnobe in zavedanje tega, da ne delam čisto nič t. i. osmišljenega. Telefon zavibrira in na njem sporočilo fanta. Vprašanje: Kako je v službi? In vedno moj eden in isti odgovor: Gre mi na bruhanje. In to je občutek, ki ga imam zadnje leto vsak dan – čisto vsak dan. Star sem blizu 40 let, lahko rečem, da sem v življenju nekaj dosegel. Vprašam se, ali je to mogoče kriza srednjih let? A ni malo prehitro, prezgodaj? Ali kdo od vas gleda oddajo Earth BBC: V divjini z Benom Foglom? Za tiste, ki oddaje ne poznate, en kratek in hiter povzetek. Ben srečuje ljudi širom sveta, ki so se odrekli vsakdanjemu 'normalnemu' življenju in se preselili v divjino, nekam popolnoma na samo. Nekateri živijo res kot popolni nomadi, medtem ko si drugi ustvarijo idilično življenje sredi divjine. Idilične hiške brez digitalnih vložkov. Velika večina posameznikov se zaradi preveč stresnega vsakdana v natrpanih mestih odloči za takšen način življenja. Drugi pa na takšen...